Utrujenost? Izgorelost?


Pred leti sem začela delati v službi, ki je bila na prvi pogled sanjska. Novo življenjsko okolje, novo delovno okolje, odgovorno, zanimivo delo, delaven in zahteven šef, dobra plača. Vse to sem vzela kot izziv. Čeprav me je nekaj ljudi opozarjalo pred nekaterimi lastnostmi novega šefa, jih nisem vzela resno. Zdelo se mi je, da če nekdo dela dobro, natančno, pošteno, je prav, da je tudi do svojih podrejenih enako zahteven in da bom to zmogla.


Po uvodnem negotovem obdobju, ki je meni vedno najtežje, sem postajala vedno bolj samostojna. Hkrati pa sem začela tudi spoznavati pred kom in čem so me nekateri opozarjali. Kljub temu, da sem vsako jutro vstala motivirana za kvalitetno delo, za vse izzive, ki jih bo prinesel dan, ni bilo za šefa nikoli dovolj. Vedno je našel nekaj, kar ni bilo točno tako, kot si je zamislil. Vrh ponižanja sem doživela, ko je pred mano vrgel na tla dokument, ker ga ni želel podpisat, ker njegov podpis ni bil naveden točno tako kot je on želel. In jaz sem ta dokument pobrala in mu ga dala na mizo. Ne vem zakaj. Dolgo sem si to očitala.


Z muko sem vstajala zjutraj, s cmokom v grlu sem doma ogovarjala šefu na telefonske klice ob vseh mogočih urah, stalno sem bila z mislimi pri službi, iskala načine, kako bi lahko bolje delala, pazila na čim več podrobnosti, da bi bile dobro narejene. Med dopustom si nisem spočila, ker me je bilo groza povratka v službo.


Službe nisem želela menjati, ker se mi ni zdelo odgovorno oditi. Bila je omejena na določeno obdobje in če bi dala odpoved, bi verjetno težko hitro našli zamenjavo. In zdelo se mi je, da bi s tem priznala poraz.


Ko se je to obdobje zaključilo, so mi ponudili, da bi ostala še naprej pri njih. Nisem sprejela.


Je bilo prav, da sem vztrajala? Da sem bila odgovorna do njih in jih v težkem obdobju nisem želela pustiti na cedilu? Da sem stalno razmišljala kaj delam narobe, kaj je narobe z mano, da ne morem zadovoljiti kriterijem šefa?


Ni bila krivda na zahtevnem šefu (no, tudi na njem, ampak nanj ne morem vplivati). Dajala sem se znova in znova na zadnje mesto in se nisem zmogla zaščititi. Seveda je čisto mogoče, da delo objektivno ni bilo narejeno dovolj dobro, vendar si nisem zaslužila tako ponižujočega, agresivnega odnosa, pa sem ga kljub vsemu dopustila.


Ob naslednji zaposlitvi me je nov šef prosil, če lahko skuham kavo za goste. Ko sem jo položila za mizo, je skodelica malo zaropotala. Napol v šali me je vprašal, če se mi tresejo roke. Od tega vprašanja naprej nisem mogla več piti kave pred komerkoli, ne da bi se mi v paniki tresle roke več let. S tistim vprašanjem me je nevede spomnil na vse, kar sem takrat prestajala.


Ne dovoli si, da te ponižujejo. Ne obstaja tehten razlog, da bi si to lahko zaslužil-a. Ne v odnosu s partnerko-jem, z družino, ne s prijatelji, ne v službi. Najprej razmisli, zakaj to dopuščaš in zapusti take odnose. Poišči si pomoč, če tega ne zmoreš sam-a. Preveč pomembno je, da ohraniš svojo integriteto in da se lahko zvečer z dvignjeno glavo pogledaš v ogledalo.

Featured Posts